CeljskoZasavski.si CeljskoZasavski.si
x



Celjskozasavski.si

Biografski leksikon celjskega območja in Zasavja predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom pomembno zaznamovale različna področja življenja v svojem okolju. Zbirka imen in podatkov raste ter se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov info@celjskozasavski.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
CELJSKA Ana
Foto: Portret Ane Celjske iz leta 1521. Vir: M. Lukanc, R. Fugger Germadnik: Ana Celjska, Celje 2016, str. 24.
Galerija slik

CELJSKA, Ana


Rojena: 
1380–1388, Celje
Umrla:  1416, Krakov (Poljska)


Kraj delovanja: 


Ana je bila edini otrok Viljema I. Celjskega, sina Ulrika I. Celjskega in Adelajde Ortenburške, in Ane Poljske, hčerke poljskega kralja iz dinastije Piastov Kazimirja III. Velikega in Jadvige Žaganske. Starša Viljem in poljska princesa Ana sta se na premišljeno pobudo Ludvika Anžujskega, ogrsko-poljskega kralja in Aninega skrbnika, poročila najkasneje leta 1380 in celjska grofovska rodbina si je na rovaš njene kraljevske krvi precej okrepila svoj ugled.

Otroštvo in mladost grofične Ane sta spričo pomanjkanja virov zavita v meglo. Sklepa se, da je svoja zgodnja leta preživela na celjskem dvoru in si morda v enem od ženskih samostanov pridobila izobrazbo. Po smrti očeta (leta 1392) ter ponovni poroki matere in njenem odhodu iz Celja (najkasneje leta 1394) je skrb za Ano prevzel očetov bratranec, senior družine Herman II., ki se je kot spreten strateg gotovo dobro zavedal potenciala svoje varovanke, zato ji je namenil bogato doto in si tudi prizadeval, da ji najde primernega moža. Odlična priložnost se je ponudila leta 1400, ko so v Celje z ženitno ponudbo prispeli odposlanci ovdovelega poljskega kralja in litovskega velikega kneza Vladislava II. Jagiela, ki si je s poroko s potomko Piastov in rojstvom moškega potomca želel utrditi svoj položaj na Poljskem. V Krakovu, prestolnici poljskega kraljestva, so meščani Anin prihod navdušeno pozdravili kot »vrnitev piastovskega orliča v domače gnezdo«. Pozimi 1402 se je tam nato poročila z Jagielom, za poljsko kraljico in litovsko veliko kneginjo pa je bila okronana naslednjega leta, s čimer je postala prva iz rodbine Celjskih, ki je sedla na kraljevi prestol. Zakonca sta se zaradi pogostih Jagielovih odsotnosti le poredko srečevala in marsikaj nakazuje, da njun odnos najbrž ni bil posebno dober; Jagielu naj ne bi ugajal njen videz in pogosto ga je žrlo ljubosumje, zaradi katerega je soprogi večkrat očital prešuštvovanje in ko se jima je v zakonu leta 1408 naposled rodila edina hčerka Jadviga (brez potomstva umrla leta 1431), je sprva celo podvomil v lastno očetovstvo. O Anini vlogi v javnem življenju ni veliko znanega. Kot kraljica je s svojim dvorom večkrat na leto potovala po poljskem kraljestvu in bila velika nasprotnica nemškega viteškega reda, ki je naglo širil svoja ozemlja ob Baltiku in pogosto z nasilnimi metodami pokristjanjeval tamkajšnje prebivalstvo. Koncilu v Konstanci je celo poslala pismo, v katerem je ravnanja križnikov ostro kritizirala. Po preselitvi na Poljsko, stikov s celjskimi sorodniki ni prekinila; z malo sestrično, tedaj ogrsko kraljico Barbaro, sta si pisali pisma in se kot kraljici vsaj enkrat tudi osebno srečali, Barbarin oče Herman II. pa je lahko svoje diplomatske aktivnosti tudi na račun sorodstvene zveze s poljsko kraljico razširil na dežele poljske krone. Ana je ohranjala tudi vezi s svojo istoimeno materjo; ta je svojo hčerko na Poljskem obiskala vsaj dvakrat – prvikrat naj bi prisostvovala njenemu kronanju, drugič pa je prišla obiskat svojo vnukinjo. Ana je v starosti največ 36 let umrla 20. ali 21. marca 1416 v krakovskem gradu. Pokopali so jo pod oltar sv. Doroteje v wawelski katedrali. Jagielo se je po njeni smrti še dvakrat poročil in šele zadnja žena Zofija mu je naposled rodila močno želenega moškega potomca. Njun sin Kazimir se poročil z Elizabeto Habsburško, vnukinjo Barbare Celjske; njuni potomci so nadaljevali rod Jagieloncev, po žilah katerih se je tako naprej pretakala tudi kri Celjskih.

Ana, katere edina znana upodobitev izvira iz Deciusove De Jagellonum familia Liber II iz 16. stoletja, je bila v slovenskem zgodovinskem spominu še donedavnega v senci ostalih mogočnežev iz celjske hiše skoraj povsem prezrta. Ustrezne pozornosti je deležna šele zadnja leta, ko s prizadevanji zgodovinarjev mlajše generacije njeno življenje dobiva bolj jasne obrise, zavedanje o njej pa povečujejo tudi razni drugi dogodki.



Dela





Viri in literatura

R. Fugger Germadnik: Grofje in knezi Celjski, Celje 2014
M. Lukanc: Ana Celjska: ogrodje za biografijo (diplomsko delo), Ljubljana 2015
M. Lukanc, R. Fugger Germadnik: Ana Celjska, Celje 2016
M. Lukanc: Ana Poljska: poljska princesa na celjskem dvoru, SLO: slovenski zgodovinski magazin 2015, št. 8, str. 24–29




Glej tudi

link   Wikipedia


Prispeval/-a: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
Zadnja sprememba: 22.2.2017, Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci primorci pomurci gorenjci združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5