CeljskoZasavski.si CeljskoZasavski.si
x



Celjskozasavski.si

Biografski leksikon celjskega območja in Zasavja predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom pomembno zaznamovale različna področja življenja v svojem okolju. Zbirka imen in podatkov raste ter se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov info@celjskozasavski.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
GAČNIK - SCHLANGENBERG rodbina
Foto: Arhiv knjižnice
Galerija slik

GAČNIK - SCHLANGENBERG, rodbina


Rojen: 
17. stoletje, neznan
Umrl:  18. stoletje, neznan


Kraj delovanja: 


Rodbina Gačnik (tudi Gajčnik, Kačnik, Gaitschnigg, Gatschnig, Gätschnig ipd.) je tesno povezana predvsem s preteklostjo Dobrne in tamkajšnjega zdravilišča. Izvor rodbine ni poznan. Zgolj domneva je, da izvira iz Koroške in da je bila meščanskega oz. trškega porekla. Priimek Gačnik je sicer slovenski in se v etimološkem oziru verjetno navezuje na kače.
Leta 1613 sta Rudolf baron von Saurau in njegova žena Rosina, roj. Dobrnska, Hansu Gačniku in vsem njegovim dedičem za neznano vsoto denarja prodala gospostvo Dobrna s toplicami in vsemi pritiklinami. Ta je neznanega leta (1613–1619) vse skupaj prodal bratu Matiji, sam pa se je verjetno preselil na Koroško, kjer naj bi tudi umrl. Matija Gačnik je kot mladenič stopil v vojaško službo in se v njej tudi odlikoval. Z nakupom Dobrne je izstopil iz vojske in se poročil z Marjeto, hčerko Štefana Sibeničkega, dedinjo posesti Tabor pri Višnji vasi. Imela sta tri otroke: sinova Janeza Matijo in Jurija Matijo in hčer Rozino, ki se je omožila z vitezom Dietrichom Dienerjem von Dienerspergom. Leta 1619 je bil povzdignjen v plemiški stan. Njegova sinova, Janez Matija in Jurij Matija, sta ustanovitelja vsak svoje veje družine.

Štajerska veja (Dobrna)
Osnoval jo je Janez Matija Gačnik, starejši sin Matije Gačnika ter štajerski, koroški in kranjski deželan, ki je bil od leta 1640 poročen z Evo Katarino von Gabelkhoven. Zakonca naj bi imela 5 sinov (poimensko znani 3: Karl Evzebij, Janez Maksimilijan in Wolfgang Jožef) in 4 hčere (Marija Konstancija, Marija Elizabeta, Marija Rozalija in Marija Frančiška). Leta 1643 je prišel do posesti gospostva in toplic Dobrna, leta 1647 je bil imenovan za svetovalca krške škofije, leta 1648 je bil sprejet med štajerske deželane, postal pa je tudi koroški in kranjski deželan. Na njegovo prošnjo je leta 1666 cesar Leopold I. izdal diplomo, s katero se je spremenil družinski priimek dotedanjih Gačnikov v Schlangenberg, ime gospostva Dobrna (Neuhaus) v Schlangenburg, spremenjen pa je bil tudi družinski grb (povečan z grbom izumrle plemiške rodbine Sibenitschki). Leta 1678 je dal popraviti kopališko stavbo. Leta 1682 je sestavil oporoko in kmalu zatem umrl. Pokopali so ga poleg žene v kapelo sv. Jožefa v dobrnski cerkvi. Sodeč po inventarju, je Schlangenberški arhiv takrat obsegal preko 1000 listin. Gospostvo je svojim otrokom zapustil močno zadolženo in želel, da ostane v rokah družine. Po njegovi smrti je gospostvo in toplice Dobrna prevzel njegov najstarejši sin Karl Evzebij. Kot mladenič je stopil v vojsko in se v bojih s Turki (1658–1664) tako izkazal, da je bil povišan v čin zastavnika v svojem konjeniškem polku. Ni povsem znano, kdaj je prevzel posest, saj je moral poprej izplačati svoje sorojence. Bil je dvakrat poročen: prva žena je bila Marija Sidonija von Gabelkhoven (z njo najbrž ni imel otrok), druga žena pa Katarina Rozalija von Sattelberg. Imela sta 4 sinove: Volk Maks, Jožef (Ernest Franc), Franc in Karl Leopold ter 3 hčere: Klara Terezija, por. von Brandenau Mühlhofen, Marija Ana in Marija Elizabeta. Leta 1707 je umrl in bil verjetno pokopan v družinski grobnici poleg obeh žena. Njega je nasledil njegov najstarejši sin Volk Maks, o katerem ni znanega ničesar. Umrl je leta 1728 ali 1729. Po njegovi smrti sta posest in toplice Dobrna pripadli Janezu Gašperju von Brandenau. Z Volkom Maksom je ime Schlangenberg izginilo iz Dobrne. Grad, kjer so živeli, se v spomin nanje še danes imenuje Kačji grad ali Kačnik.

Koroška veja (Šratnek)
Osnoval jo je Jurij Matija Gačnik, mlajši sin Matije Gačnika ter štajerski, koroški in kranjski deželan, ki je bil poročen z Ano von Kulmer. Njun sin Kristijan Mihael je imel (vsaj) dva sinova: Friderika Jakoba in Jurija Kristijana, ki sta bila povzdignjena v baronski stan. S smrtjo Janeza Nepomuka, sina Friderika Jakoba, leta 1805 je rodbina v moški liniji izumrla.


Dela





Viri in literatura

J. Curk: Topografsko gradivo: I. Sakralni spomeniki na območju občine Celje, Celje 1966, str. 53–56
B. Golec: Vzpon in zaton Dienerspergov: štajersko potomstvo Janeza Vajkarda Valvasorja v luči svojih genealoško-biografskih in spominskih zapisov (1278–1908), Ptuj 2017
I. Grobelnik: Nastanek in razvoj zdravilišča Dobrna, Celjski zbornik 1959, Celje 1959, str. 110–111
J. A. Janisch: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, 2. zvezek, Graz 1885, str. 356–359
F. Kavčič: Znameniti Slovenci, Ljubljanski zvon 1896, št. 8, str. 490–491
K. Oder: Ravne na Koroškem v 19. stoletju, Kronika 2008, št. 2, str. 305–322
I. Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant: 8. del: Das Dekanat Neukirchen, Marburg 1893, str. 355–358
J. Orožen: Dobrna: Preteklost in sedanjost zdravilišča, kraja in okolice, Celje 1975, str. 14, 17–19
J. Orožen: Zgodovina Celja in okolice: I. del: Od začetka do leta 1848, Celje 1971, str. 529–531
H. Pirchegger: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962, str. 221, 226
J. G. Seidl: Bilder aus Untersteyermark: Das Mineralbad zu Neuhaus, Wiener Zeitschrift 1837, št. 103, str. 823
J. G. Seidl: Bilder aus Untersteyermark: Das Mineralbad zu Neuhaus, Wiener Zeitschrift 1837, št. 104, str. 828
I. Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: Med Solčavskim in Kobanskim, Ljubljana 1993, str. 101
I. Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: Spodnja Savinjska dolina, Ljubljana 1992, str. 32, 149
I. Stopar: Zdravilišče Dobrna, Ljubljana 1995, str. 7–11
K. Tangl: Beiträge zur Geschichte der Herrschaft und des Badeortes Neuhaus, Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark, 3. zvezek, Gratz 1852, str. 177–199, 214–217



Glej tudi



Prispeval/-a: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
Zadnja sprememba: 10.1.2019, Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci primorci pomurci gorenjci združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5