CeljskoZasavski.si CeljskoZasavski.si
x



Celjskozasavski.si

Biografski leksikon celjskega območja in Zasavja predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom pomembno zaznamovale različna področja življenja v svojem okolju. Zbirka imen in podatkov raste ter se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov info@celjskozasavski.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
GALLO Ferdinand
Foto: Arhiv knjižnice
Galerija slik

GALLO, Ferdinand


Rojen: 
ok. 1709, Neznan
Umrl:  29. november 1788, Celje


Kraj delovanja: 


Dobršen del življenja celjskega kiparja Ferdinanda Galla je zaradi pomanjkanja ali nepoznavanja podatkov zavit v temo. Priimek Gallo izvira iz italijanskega prostora, pri čemer pa je skoraj gotovo, da Ferdinand na Slovensko ni prišel z območja Italije, temveč so njegovi predniki najbrž že več rodov bivali v avstrijskih deželah. Na to posredno kaže tudi njegova dejavnost – rezbarstvo v lesu, kar ni značilnost italijanskih kiparjev, ki so povečini ustvarjali v kamnu.

Gallo se v Celju, kamor se je po vsej verjetnosti že priselil kot vdovec, prvikrat omenja leta 1754, ko se je v drugo poročil z Marijo Ano Grabner. O Gallovi življenjski poti pred tem dogodkom – ob drugi poroki je štel že okrog 45 let – ni zaenkrat znanega ničesar zanesljivega. V relativno kratkem zakonu z Marijo Ano – žena mu je umrla že leta 1766 – se jima je rodilo šest otrok; od teh sta po sledi svojega očeta šla Jožef Vincencij (roj. 1759) in Matija (roj. 1762), ki sta se tudi izučila za kiparja.

V času, ko se je pojavil v Celju, je bil Gallo že izoblikovan umetnik. Zdi se, da si je mesto ob Savinji za svoje delovanje izbral nadvse premišljeno, saj tam takrat ni bilo kakšnega kiparja, ki bi mu predstavljal močnejšo konkurenco, zato je lahko na noge postavil večjo kiparsko delavnico, ki je, kolikor je znano, naročila izvrševala skorajda izključno za Cerkev. V Celju je sodeloval tudi s tamkajšnjim orglarjem Janezom Frančiškom Janečkom, najbrž pa tudi z drugimi rezbarji. Izrazitega vzornika ni imel (določene podrobnosti kažejo na zgled graškega kiparskega mojstra Vida Königerja), pač pa si je pri izdelavi in postavitvi figur v sakralni prostor pomagal z grafičnimi predlogami ali deli drugih kiparjev.
Za njegovo delo je značilna slikovitost oltarnih kompozicij, ki so verjetno v celoti nastajale po njegovih zamislih, scenski videz oltarjev, natrpanih s plastičnimi nadrobnostmi, manieristično sloke figure s sorazmerno majhnimi glavami in živahno gestikulacijo ter domiselna obdelava oblačil z razgibanim gubanjem. Slovenski umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer je zapisal, da se v njegovem delu »prepletajo vplivi reprezentativnega severnega kiparstva s čustveno obarvanim ljudskim rezbarstvom«.
Gallov opus, ki ga odlikuje dobršna mera osebnega sloga, je precej enovit, brez izrazitih prelomnic in zvest izročilom poznega baroka. V več kot treh desetletjih je ustvaril več kot štirideset ugotovljenih ali njemu pripisanih del, med katerimi določena sodijo v vrh baročne ustvarjalnosti na Slovenskem. Njegova dela, med njimi prevladujejo oltarji, tako bogatijo številne cerkvene ambiente v okolici Celja, v Savinjski in Šaleški dolini ter na Kozjanskem; več njegovih del hrani in razstavlja Pokrajinski muzej Celje, ki mu je posvetil tudi del stalne Kulturnozgodovinske zbirke.

Ferdinand Gallo, ki je Celje postavil na zemljevid rezbarskih središč, je bil sodobnik znanega mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja in eden glavnih predstavnikov poznobaročne sakralne plastike na slovenskem Štajerskem. Umrl je leta 1788 v Celju, po njegovi smrti pa je kiparska delavnica prešla v roke njegovega sina Jožefa Vincencija.



Dela

Seznam cerkva z velikimi oltarji, katerih avtorstvo se pripisuje Ferdinandu Gallu:

Kuretno (cerkev sv. Katarine), 1772
Svetina (cerkev Marije Snežne), 1775
Braslovče (cerkev Marijinega vnebovzetja), 1776
Dobležiče (cerkev sv. Trojice), 1778
Nova Cerkev (cerkev sv. Lenarta), 1779
Arnače (cerkev sv. Egidija)
Bevče (cerkev sv. Miklavža)
Celje (porušena cerkev sv. Duha)
Dobje pri Planini (cerkev Matere Božje)
Dramlje (cerkev sv. Ilija)
Gomilsko (cerkev sv. Štefana)
Gora Oljka (cerkev sv. Križa)




Viri in literatura

Enciklopedija Slovenije, 3. knjiga, Ljubljana 1989, str. 177
A. Stopar: Kiparstvo in kiparski okras celjskih ulic in trgov, Celje 1996
I. Stopar: Celjske impresije. Dediščina knežjega mesta, Celje 2012
Vodnik po zbirkah Pokrajinskega muzeja Celje, Celje 1993
S. Vrišer: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963
S. Vrišer: Ferdinand Gallo, baročni kipar Celja, Celjski zbornik 1960, str. 305–316



Glej tudi

link   Oltar na Gori Oljki (Kamra)


Prispeval/-a: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
Zadnja sprememba: 3.8.2017, Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci primorci pomurci gorenjci združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5