CeljskoZasavski.si CeljskoZasavski.si
x



Celjskozasavski.si

Biografski leksikon celjskega območja in Zasavja predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom pomembno zaznamovale različna področja življenja v svojem okolju. Zbirka imen in podatkov raste ter se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov info@celjskozasavski.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
GORIČAN Franc
Foto: Franc Goričan. Vir: Hmeljar 1969, št. 10, str. 11
Galerija slik

GORIČAN, Franc


Rojen: 
1. december 1869, Višnja vas
Umrl:  3. april 1951, Višnja vas


Kraj delovanja: 


Eden prvih sadjarskih strokovnjakov pri nas Franc Goričan (priimek včasih zapisan tudi kot Gorečan, Goretschan) se je rodil v Višnji vasi v številni kmečki družini očetu Antonu in materi Katarini, rojeni Novak.

V bližnji Novi Cerkvi je obiskoval ljudsko šolo, v Celju pa meščansko šolo in kasneje gimnazijo. V petem razredu gimnazije je šolanje začasno opustil in se vrnil domov, kjer je z delom pomagal na kmetiji. Na priporočilo barona Manteuffla se je jeseni 1893 vpisal v prvi letnik dveletne srednje sadjarsko-vinarske šole v kraju San Michele/St. Michael na Južnem Tirolskem. Med počitnicami in po diplomi je potoval po Italiji in Franciji, spoznaval tamkajšnje napredno sadjarstvo in vinogradništvo, delal po tovarnah in v kmetijstvu ter obiskoval višjo vinarsko šolo v Montpellieru v Franciji. V tujini se je dobro naučil več tujih jezikov, si nabral veliko teoretičnih in praktičnih znanj ter se tako usposobljen vrnil v domovino.

Leta 1896 je pri štajerskem deželnem odboru v Gradcu sprejel pogodbeno službo za obnovo po trtni uši uničenih vinogradov, leta 1897 pa je postal upravnik deželne trsnice (in drevesnice) na Ptuju ter oskrbnik državnih vzornih vinogradov v Halozah. Tedaj je tudi predaval na ptujski trsničarski in viničarski šoli. Medtem se je izpopolnjeval na posebnih tečajih na politehniki (ETH) v Zürichu in na Visoki šoli za kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaju, kjer je leta 1904 opravil ustni izpit in nastopno predavanje za predavatelja kmetijstva in potovalnega učitelja. Leta 1911 je nastopil službo v Slovenskih Konjicah in zatem v Celju (1914), kjer je delal do predčasne upokojitve leta 1928 (po drugi navedbi se je upokojil leta 1936) kot potovalni učitelj, okrajni kmetijski referent, višji sadjarski nadzornik in kmetijski svetnik. V tem času je, navadno s kolesom in z nahrbtnikom, prepotoval podeželje južne Štajerske, še posebno je obiskoval vasi in kmetije v sadnih in trsnih okoliših ptujskega in celjskega okraja. Na terenu je ostajal po ves teden, učil, svetoval in predaval na strokovnih tečajih predvsem preprostim ljudem, pri katerih je užival veliko spoštovanje in ugled. Slovel je kot odličen predavatelj, ki je znal nazorno in iz svojih izkušenj prikazati nove naprednejše načine pridelovanja sadja in vina. Obenem je na svojem domu v Višnji vasi vodil svoje vzorno in obenem poskusno posestvo. Tu je preizkusil številne sorte jablan, hrušk, orehov, lesk in jagodičja ter s tem vplival na okoliške kmete, da so začeli bolj gojiti in skrbeti za sadno drevje.

Leta 1921 je bil med ustanovitelji Sadjarskega (in vrtnarskega) društva za Slovenijo, v katerem je opravljal razne funkcije. V imenu društva je organiziral prvo slovensko sadno razstavo leta 1922 v Celju, nato pa številne podružnice, razstave in sadne oglede v celjskem okraju.

Zelo pomembno je tudi njegovo publicistično delovanje. Njegovi članki, večidel kmetijski nasveti in navodila, so bili objavljeni v Štajerskem (oz. Slovenskem) gospodarju, v celjski Domovini, v glasilu avstrijskih vinogradnikov Weinbau, v Slovenskem sadjarju (kasneje Sadjar in vrtnar) in v Kmetovalcu, kamor je največ pisal.

Goričan si je vseskozi prizadeval za napredek kmetijstva, sadjarstva in vinogradništva, razvoj vasi in izboljšanje položaja podeželskega človeka. Za svoje delo je bil odlikovan s srebrno medaljo in z zlatim križcem za zasluge za narod.

Umrl je na svojem domu v Višnji vasi in bil pokopan na pokopališču v Novi Cerkvi. V počastitev 100-letnice njegovega rojstva so mu 6. 9. 1969 na njegovi rojstni hiši »pri Oberču« v Višnji vasi v njegov spomin in priznanje odkrili spominsko ploščo (danes je ta odstranjena).

Njegova sestra Marija (1885–1956) je bila druga žena politika, gospodarstvenika, diplomata in kulturnega delavca Ivana Hribarja (1851–1941).


Dela

Gospodarski dnevnik za kmetijsko knjigovodstvo: za leto 1927, 1926 (sestavil Franc Goričan)



Viri in literatura

F. Adamič: Goričan, Franc, v: Enciklopedija Slovenije, 3. zvezek, Ljubljana 1989, str. 282
F. Adamič: Življenje in delo F. Goričana (1869–1951), Novi tednik 1969, št. 41, str. 13
Franc Goričan osemdesetletnik, Sadjarstvo, vinarstvo, vrtnarstvo 1951, št. 1, str. 26–27
I. Grdina: Ivan Hribar: "jedini resnični radikalec slovenski", Ljubljana 2010
Jubilej priznanega kmetijskega strokovnjaka, Mariborski večernik Jutra 1939, št. 279, str. 3
B. Orožen: Vojniški kulturni delavci v preteklosti, v: Vojniški svet v utripu časa, Vojnik 1997, str. 140–161
Drobne vesti, Jutro 1928, št. 268, str. 4
Ob stoletnici velikega učitelja, Hmeljar 1969, št. 10, str. 11, 13
Slovenski poročevalec 1951, št. 81, str. 3
Nadškofijski arhiv Maribor, Krstna knjiga Nova Cerkev 1859–1873, fol. 167 (z zaznamkom o datumu in kraju smrti)


Glej tudi

link   Wikipedija
link   Cobiss bibliografija


Prispeval/-a: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
Zadnja sprememba: 26.6.2019, Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci primorci pomurci gorenjci združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5