CeljskoZasavski.si CeljskoZasavski.si
x



Celjskozasavski.si

Biografski leksikon celjskega območja in Zasavja predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom pomembno zaznamovale različna področja življenja v svojem okolju. Zbirka imen in podatkov raste ter se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov info@celjskozasavski.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
HOYOS Johann
Foto: Grb grofov Hoyos. Vir: Wikipedija (https://de.wikipedia.org/wiki/Hoyos_(Adelsgeschlecht)#/media/File:Hoyos-Wappen.png)
Galerija slik

HOYOS, Johann


Rojen: 
18. marec 1808, Dunaj (Avstrija)
Umrl:  6. december 1896, Celje


Kraj delovanja: 


Nekdanji lastnik termalnega zdravilišča na Dobrni Johann Ernst Joseph grof Hoyos je bil na Dunaju rojeni sin cesarsko-kraljevega komornika in spodnjeavstrijskega vladnega svétnika Johanna Ernsta grofa Hoyosa (1768–1849) in Marie Anne Juliane (1775–1836), rojene grofice Kuefstein.

V stik z baronsko družino Dienersperg, ki je bila od leta 1770 lastnica dobrnskih toplic, je prišel s poroko z Marijo Kajetano – Jetto (1815–1892), najstarejšo hčerko Franca Ksaverja Kajetana barona Dienersperga in Antonije roj. baronice Adelstein, ki se je 28. oktobra 1832 odvila v celjski opatijski cerkvi. Sam je v tem času v Celju služboval kot konceptni praktikant na okrožnem uradu. Zakoncema se je 1. septembra 1833 v dobrnskem dvorcu rodil edini otrok, sin Franc Ksaver (1833–1896), ki je kasneje postal častnik in čigar rod je izumrl leta 1936 s smrtjo njegove hčerke Eugenie Hermine. Hoyos je bil nato že leta 1836 službeno premeščen v Gradec, kamor mu je sledila tudi družina. Tu je opravljal razne uradniške posle, postal gubernijski svétnik in si pridobil naziv cesarsko-kraljevega komornika (1840).

Zelo pomemben je bil za nadaljnji razvoj zdraviliškega turizma na Dobrni, kateremu je zdrave temelje položil že njegov tast Franc Ksaver. Tega je tik pred smrtjo prepričal v prodajo toplic in 10. junija 1846 sta podpisala kupoprodajno pogodbo v višini 80.000 goldinarjev. Ker Hoyos celotne kupnine ni mogel plačati, je prevzel več hipotek na toplicah in drugih posestvih, preostalo pa ostal dolžan. Toplice so bile s prodajo ločene od dobrnskega gospostva in so poslej od leta 1847 delovale samostojno. Hoyos je zatem – tudi s pomočjo posojil – povečal posest in sprožil izreden razmah gradbenih del. Najprej se je lotil prenove osrednje zdraviliške stavbe iz leta 1815, ki jo je povišal za eno nadstropje, nad vhod dodal balkon, v zgornjem delu prizidka uredil reprezentančno dvorano, v pritličju pa kuhinjo, salon in sobo za biljard. Lesene dvoriščne hodnike je zamenjal z zidanimi arkadami, na stranskih traktih stavbe povečal okna in vrata ter dal odkopati hrib, v katerega je bil vkopan del stranskega krila. V stavbi je bila urejena tudi kapela. Na novo je dal pozidati kopališče za tujce, kopališče za uboge, pritlično kavarno Milchmariandel in stavbo za ranjene vojake. Prenovil je staro kmečko hišo, imenovano Huba. Ko je leta 1848 na dražbi kupil Novakovo posest, je hišo uporabil za nastanitev gostov, hlev namenil za konje gostov, na mestu gospodarskega poslopja pa je leta 1850 zgradil Hišo na travniku, v kateri so bile sobe in poštni urad. Ob zdravilišču je dal urediti parkovne nasade, poti, steze in počivališča s klopmi ter zasaditi drevje.
Zdravilišče je upravljal sam, pri tem mu je pomagala žena. Za kopališkega zdravnika je namestil dr. Gustava pl. Kottowitza, ki je leta 1850 izdal prvi turistični vodnik o toplicah, okoli leta 1855 pa sezidal današnjo vilo Higiea. Z rastjo zdraviliške dejavnosti se je postopoma večalo število zaposlenega osebja.
Modernizacija zdravilišča je bila tudi posledica ugodnih okoliščin, da so leta 1846 dogradili železniško progo od Gradca do Celja, od Celja do Dobrne pa vzpostavili redno povezavo s poštno kočijo, s čimer je kraj postal dostopnejši za goste. V zdravilišče, ki je tedaj postalo eno bolj mondenih avstrijskih letovišč, so pričeli zahajati številnimi gostje, med katerimi je bilo največ plemičev, bogatih meščanov, visokih civilnih, vojaških in cerkvenih dostojanstvenikov.

Hoyos je bil sicer podjeten, a se je z nepremišljenimi poslovnimi potezami naglo prekomerno zadolžil, zaradi česar se je zdravilišče konec leta 1858 znašlo na javni dražbi; decembra istega leta so ga odkupili Štajerski deželni stanovi in 1861 je postalo last dežele Štajerske.

Leta 1891 se je iz Gradca preselil v Celje, kjer je tudi umrl in bil pokopan na celjskem mestnem pokopališču.


Dela





Viri in literatura

B. Golec: Dobrna – eno stoletje dom potomcev Janeza Vajkarda Valvasorja, Kronika 2014, št. 3, str. 423–460
B. Golec: Vzpon in zaton Dienerspergov: Štajersko potomstvo Janeza Vajkarda Valvasorja v luči svojih genealoško-biografskih in spominskih zapisov (1278–1908), Ptuj 2017
I. Grobelnik: Nastanek in razvoj zdravilišča Dobrna, Celjski zbornik 1959, str. 107–118
E. Hammer-Luza: Zdravilišče Dobrna v prvi polovici 19. stoletja v očeh zdraviliške gostje Anna Plochl, Kronika 2014, št. 3, str. 469–482
J. A. Janisch: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, 2. zvezek, Graz 1885, str. 356–359
G. v. Kottowitz: Bericht nebst einer monographischen Skizze über das Bad Neuhaus nächst Cilli in Steiermark vom Jahre 1849, Gratz 1850
A. Mihelčič Koželj: Vrtnoarhitekturna dediščina zdravilišča Dobrna, Kronika 2014, št. 3, str. 539–554
J. Orožen: Dobrna: Preteklost in sedanjost zdravilišča, kraja in okolice, Celje 1975
J. Orožen: Zgodovina Celja in okolice, I. del, Celje 1971
M. Počivavšek: Oaza miru in zdravja. Zdraviliški utrip na Dobrni, Kronika 2014, št. 3, str. 511–524
I. Stopar: Dobrna, Maribor 1980
I. Stopar: Zdravilišče Dobrna, Ljubljana 1995
M. Štuhec: Stavbna dediščina zdravilišča Dobrna, Kronika 2014, št. 3, str. 525–538
K. Tangl: Beiträge zur Geschichte der Herrschaft und des Badeortes Neuhaus, Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark, 3. zvezek, Gratz 1852, str. 160–222


Glej tudi

link   Gustav v. Kottowitz: Bericht nebst einer monographischen Skizze über das Bad Neuhaus nächst Cilli in Steiermark v. J. 1849, Gratz 1850 (Google Books)
link   Zgodovina Term Dobrna


Prispeval/-a: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
Zadnja sprememba: 21.2.2019, Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci primorci pomurci gorenjci združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5