CeljskoZasavski.si CeljskoZasavski.si
x



Celjskozasavski.si

Biografski leksikon celjskega območja in Zasavja predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom pomembno zaznamovale različna področja življenja v svojem okolju. Zbirka imen in podatkov raste ter se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov info@celjskozasavski.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
PIŠČANEC Elda (Marija)
Foto: Elda Piščanec. Vir: Ženski svet 1940, št. 6, str. 141 (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-3KHVFR3O)
Galerija slik

PIŠČANEC, Elda (Marija)


Rojena: 
2. november 1897, Rojan/Roiano, Trst/Trieste (Italija)
Umrla:  18. oktober 1967, Vine (občina Vojnik)


Kraj delovanja: 


Slikarka, grafičarka in kiparka Elda (Marija) Piščanec je javnosti na Slovenskem še vedno manj znana umetnica, ki je po spletu okoliščin več let živela in ustvarjala na gričevnatih Vinah pri Dobrni. Rojena je bila v premožno tržaško zavedno slovensko družino kot tretji otrok Justa Piščanca, carinskega uradnika, in Ane, roj. Bole. Imela je še sestro Ljudmilo (por. Pekle) in brata Justa.

Šolo je sprva obiskovala v Trstu, po preselitvi družine v Ljubljano leta 1908 pa je šolanje nadaljevala v tamkajšnjem mestnem dekliškem liceju (zaključila je še 4. razred v šol. letu 1911/12) in na državni obrtni šoli, na kateri je leta 1914 pridobila spričevalo hospitantke za izdelovanje oblek. Aprila 1917 se je kot uradnica zaposlila na pošti v Ljubljani, kjer je ostala do decembra 1923.

Že od otroštva je rada slikala, zato se je začela leta 1919 zasebno učiti slikanja pri Rihardu Jakopiču, nato pa je v letih 1921/22 v Litiji skupaj z Miro Pregljevo obiskovala še slikarski tečaj pri Petru Žmitku. Zatem se je leta 1923 pod vodstvom Ivana Tabakovića v Zagrebu pripravljala za vpis na tamkajšnjo likovno akademijo, a ni opravila sprejemnih izpitov. V letih 1924–1929 je v Firencah na akademiji lepih umetnosti študirala slikarstvo (pri Feliceju Careni) in grafiko (pri Celestinu Celestiniju), v letih 1929–1933 pa se je v Parizu izpopolnjevala v delavnicah za cerkveno umetnost (Ateliers d' Art Sacré), in sicer v Denisovi (Maurice Denis), Desvaillieresovi (George Desvallières) in Lhotovi (André Lhote) šoli.

Sprva se je v umetnosti posvečala grafiki, delala tudi ekslibrise, v tridesetih letih 20. stoletja pa je začela vedno več slikati pokrajine, tihožitja, portrete, žanrske in svetopisemske motive; še posebno blizu ji je bila cerkvena umetnost. V tem obdobju je dosegla tudi višek svojega likovnega udejstvovanja. Ustvarjala je v olju, tehniki fresko in raznih grafičnih tehnikah (akvatinta, lesorez, linorez). Med vojno je poprijela tudi za kiparstvo in se vadila pri Antonu Severju (vlivanje v mavec), Stanetu Dremlju in Frančišku Smerduju (modeliranje v glini). Ustvarila je preko 500 del, ki so danes shranjena v več slovenskih muzejih in galerijah ter v številnih zasebnih zbirkah, predvsem njenih znancev in sorodnikov, in v cerkvah po Sloveniji. Svoja dela je razstavljala tako doma kot v tujini (poleg Ljubljane, Maribora, Celja, Slovenj Gradca so bila ta večkrat na ogled postavljena v več takratnih jugoslovanskih in češkoslovaških, nemških, belgijskih, švedskih in romunskih mestih).
Bila je samosvoja umetnica, ki se ni ozirala na prevladujoče umetniške tokove. Po mnenju umetnostne zgodovinarke Verene Koršič Zorn je »v njenih prvih delih občutiti vpliv italijanskih renesančnih mojstrov, sicer pa se v njenih delih zrcalijo odmevi realizma, impresionizma, ekspresionizma in simbolizma«.
Pred vojno je bila med ustanovnimi člani društva Moderna galerija, kasnejše Umetniške matice, po njej pa članica celjskega pododbora Društva slovenskih likovnih umetnikov; Društvo ji je leta 1952 podelilo naziv senior.
Pisala je tudi poročila, ocene in kritike.

V letih 1936–1951 je na srednjih šolah v Ljubljani, Kranju, Murski Soboti in Trbovljah poučevala risanje ter delala kot restavratorka za Mestni muzej Celje in Narodno galerijo. Zaradi zdravstvenih težav se je leta 1951 invalidsko upokojila. Po smrti matere (1951) se je za stalno naselila v družinskem dvorcu Majpigl na Vinah, kjer je že pred tem občasno bivala. Tu je živela odmaknjeno od sveta, skrbela za posestvo in se posvečala umetnosti. V okolici dvorca je obnovila več propadajočih kapelic. Veselila jo je tudi glasba; igrala je klavir, ob nedeljah pa orglala v dobrnski cerkvi. Poleg tega se je zanimala za arhitekturo, oblikovanje in umetno obrt.

Umrla je v 70. letu starosti na Vinah »tiho in neopazno, kot je bilo tudi njeno poslednje življenjsko obdobje«, in je pokopana v družinskem grobu Piščančevih na pokopališču v Štepanji vasi v Ljubljani.


Dela

Dela E. Piščanec, povezana s širšim območjem Celja:
1937: velika oltarna slika Kristusa Kralja v župnijski cerkvi Kristusa Kralja v Hrastniku (olje)
1940–1946: figuralna poslikava župnijske cerkve sv. Lovrenca v Stranicah
Slike z motivi Dobrne in Nove Cerkve ter njune okolice
Poslikava kapele v dvorcu Majpigl

Razstave del E. Piščanec na širšem območju Celja:
1931: Razstava slovenske umetnosti (Celje, mala dvorana hotela Union)
1932: Božična slikarska razstava (Celje, Obrtni dom)
1967: Moj domači kraj (Nova Cerkev, osnovna šola)
1967: Elda Piščanec – samostojna spominska razstava (Celje, Likovni salon)
1991: razstava tihožitij Elde Piščanec (Dobrna, Hotel Dobrna)
1997: Alenka Domjan: Trideseta leta na Celjskem (Celje, Galerija sodobne umetnosti)
2002: Elda Piščanec (1897–1967): Retrospektivna razstava (Velenje, Kulturni center Ivan Napotnik – Galerija Velenje)



Viri in literatura

K. Dobida: Slikarica Elda Piščanec, Mladika 1935, št. 3, str. 109
M. Drev: Elda Piščanec (1897–1967). Slikala in živela je v divjini samote, v: Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2007, str. 323–326
Elda Piščanec: slike, risbe in grafike, Ajdovščina 2003
Elda Piščanec: (1897–1967): retrospektivna razstava, Velenje 2002
Elda Piščanec: sakralna dela, Stična 2004
Elda Piščančeva, Celjski tednik 1967, št. 40, str. 5
T. Greif: Življenje brez zasebnosti: teoretska slepota v polju biografskega, Časopis za kritiko znanosti 2014, št. 256, str. 132–156
Izvestje mestnega dekliškega liceja v Ljubljani in z njim združenih oddelkov, Ljubljana 1909–1912 (zvezki za posamezna šol. leta)
J. Kislinger: Elda Piščanec, v: Celjski zbornik 1968, str. 275–276
D. Kladnik: (Ne)znani Slovenci, Ljubljana 2017, str. 171–173
V. Koršič: Piščanec Elda, v: Primorski slovenski biografski leksikon, 12. snopič, Gorica 1986, str. 13–14
M. Pekle: Kronika družine Piščanec: (1865–1967), v: SLO: časi, kraji, ljudje: slovenski zgodovinski magazin 2019, št. 21, str. 50–57
Piščanec, Elda, v: Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon, 2. knjiga, Ljubljana 2008, str. 850
Piščanec, Elda, v: Slovenski biografski leksikon, 2. knjiga, Ljubljana 1933–1952, str. 364–365
I. Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, 3. knjiga, Ljubljana 1992, str. 151–152
J. Vogrin et al.: Dvorec Majpigl in slikarka Elda Piščanec (raziskovalna naloga), Dobrna 1993


Glej tudi

link   Slovenska biografija
link   Wikipedija
link   Samosvoja likovna pot Elde Pišcanec (MMC RTV Slovenija)
link   Museums.si
link   SLOART


Prispeval/-a: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
Zadnja sprememba: 3.10.2019, Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci primorci pomurci gorenjci združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5