CeljskoZasavski.si CeljskoZasavski.si
x



Celjskozasavski.si

Biografski leksikon celjskega območja in Zasavja predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom pomembno zaznamovale različna področja življenja v svojem okolju. Zbirka imen in podatkov raste ter se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov info@celjskozasavski.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
SAMEC Maksimilijan (Maks) st.
Foto: Maks Samec st. Izrez iz družinske fotografije. Vir: Kronika 2004, št. 1, str. 46 (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-O4AMXCVQ)
Galerija slik

SAMEC, Maksimilijan (Maks) st.


Rojen: 
10. oktober 1844, Arclin
Umrl:  19. avgust 1889, Kamnik


Kraj delovanja: 


Zdravnik Maksimilijan (tudi Maks ali Makso) Samec se je rodil v Arclinu v kmečki družini očetu Jakobu in materi Mariji, roj. Kerš, kot drugi od petih otrok.

Prva šolska leta je prebil v Vojniku, nato pa šolanje nadaljeval na celjski gimnaziji (1857–1865). Zatem naj bi v Gradcu najprej študiral teologijo (po informaciji Samčeve sorodnice T. Peterlin Neumaier, sicer se v starejši literaturi navadno navaja, da je en semester študiral naravoslovje), a se potem – ker se ni čutil poklicanega za duhovniški poklic – naglo prepisal na študij medicine, ki ga je zaključil leta 1870.

Svojo poklicno pot zdravnika je začel kot sekundarij v deželni bolnišnici v Ljubljani, kjer pa je ostal manj kot leto dni. Leta 1871 je postal zdravnik v Kamniku in obenem v Glavarjevi bolnišnici v Komendi. 1873 je bil imenovan za zdravnika pri Južni železnici v Trstu, od koder je očitno že kmalu odšel v Postojno, kjer je bil dlje časa okrajni zdravnik. Leta 1877 se je dokončno vrnil v Kamnik in tam v pritličju lastne hiše odprl zasebno ambulanto. Hkrati je skrbel za bolne v komendski Glavarjevi bolnišnici.

Poleg medicine se je vse življenje zanimal za fiziko, elektriko in biologijo. Napisal je več poljudnih in strokovnih člankov z naravoslovno in medicinsko tematiko kot so Črtica o vplivu podnebja na človeški organizem in razvitje njegovih bolezni, Spektralna analiza s podobami, Noga pri Kitajcih, Možgani in Kanibalizem ter medicinsko poučno knjižico Vpliv vpijanljivih pijač na posamezni človeški organizem in na človeško društvo v obče (1880), ki je ena prvih publikacij s protialkoholno vsebino v slovenščini in je danes zaradi nizke naklade prava redkost, in v njih uvajal slovensko terminologijo. Poleg tega je dopisoval v časnike, posebno v Slovenski narod. Že kot študent se je pričel ukvarjati tudi s prevajalstvom; prevedel je več del, med temi dva romana ruskega pisatelja Ivana S. Turgenjeva.

Poznan je predvsem kot župan Kamnika (1880–1886), ki je poskrbel za prenovo mesta. Dal je znižati »klanec« med Šutno in Mestnim trgom (Samčev predor), sezidati novo šolsko poslopje, izravnati glavni trg in ulice ter pričel urejati kanalizacijo. Z njim je razmah doživelo tudi kamniško društveno in kulturno življenje, mesto pa je dobilo povsem slovenski videz. Hkrati je bil več let na čelu mestne korporacije. Leta 1886 se je odpovedal županstvu in predstojništvu mestne korporacije.
Leta 1883 je bil izvoljen za poslanca v kranjski deželni zbor; bil je član upravnega in narodnogospodarskega odseka ter stalni referent za okrajne cestne odbore.
Bil je član kamniške narodne čitalnice in v letih 1873 in 1881–1886 tudi njen predsednik. Deloval je kot zborovodja čitalniškega pevskega zbora. Bil je med ustanovitelji kamniškega gasilskega društva (ust. 1882).
Leta 1883 je prejel odlikovanje viteški križec Francjožefovega reda.
V Kamniku je spoznal tudi svojo bodočo ženo Terezijo Rodè (1851–1910) iz premožne gostilničarske družine, s katero se je leta 1874 poročil in si osnoval družino. Rodili so se jima trije otroci: Bogomila (Bogca), Maksimilijan Ladislav (Maks) in Dragomila (Draga). Njegov sin dr. Maks Samec ml. (1881–1964) je kasneje postal znani slovenski kemik, utemeljitelj moderne kemijske znanosti pri nas in ustanovitelj študija kemije na ljubljanski univerzi.

Maks Samec st. je zadnja leta svojega življenja posvetil predvsem zdravniškemu poklicu, pri čemer je veljal za vestnega, socialno čutečega in nesebičnega zdravnika. Umrl je relativno mlad v 45. letu starosti po krajši bolezni. Pokopali so ga na pokopališču Žale v Kamniku.
Kronist Kamnika Ljudevit Stiasny je o njegovem pogrebu leta 1894 zapisal, da je bil ta »tako veličasten, kakoršnega še ni videl Kamnik«. Anton Medved, duhovnik, pesnik in dramatik, je Samcu ob smrti posvetil Nagrobno kito, ki jo je objavil časopis Slovenski narod.


Dela

Izbor del Maksa Samca st.:

Knjiga:
Vpliv vpijanljivih pijač na posamezni človeški organizem in na človeško društvo v obče, 1880

Članki:
Črtica o vplivu podnebja na človeški organizem in razvitje njegovih bolezni, Letopis Matice slovenske, 1871, str. 221–238
Spektralna analiza, Letopis Matice slovenske, 1871, str. 257–282
Gluhonemi. Iz sodnjiskega zdravilstva, Učiteljski tovariš, 1873, št. 12, str. 177–180
Noga pri Kitajcih, Zora, 1874, št. 18, str. 315–317
Možgani, Letopis Matice slovenske, 1876, str. 91–125
Kanibalizem, Letopis Matice slovenske, 1876, str. 144–153

Prevodi:
Dim, 1870 (prevod dela Ivana Sergeeviča Turgenjeva)
Anatomične table za nagledni poduk v ljudskih in srednjih šolah, 1873 (prevod 4. izdaje dela Hannsa Kundrata)
Pomladanski valovi, 1876 (prevod dela Ivana Sergeeviča Turgenjeva)
Somatologija ali Nauk o človeškem telesu, 1881 (prevod dela Johanna Woldřicha; Samčev prevod je pregledal in popravil Fran Erjavec)



Viri in literatura

R. Andrejka: Samec Maks st., v: Slovenski biografski leksikon, 3. knjiga, Ljubljana 1960–1971, str. 195
Dr. Makso Samec, Dom in svet 1889, št. 9, str. 210–211
Iz Kamnika, Edinost 1886, št. 29, str. 3
Kamnik se spominja vzornega župana: Ob petdesetletnici smrti zdravnika dr. Maksa Samca, Jutro 1939, št. 193, str. 8
D. Kladnik: (Ne)znani Slovenci, Ljubljana 2017, str. 193–196
Dopisi. Kmetijske in rokodelske novice 1871, št. 23, str. 185
Književna poročila, Ljubljanski zvon 1881, št. 10, str. 639–640
B. Orožen: Vojniški kulturni delavci v preteklosti, v: Vojniški svet v utripu časa, Vojnik 1997, str. 140–161
T. Peterlin Neumaier: Življenjepis Maksa Samca, v: Maks Samec (1881–1964): življenje in delo, Ljubljana 2015, str. 16–71
A. Prijatelj: Vpliv vpijančljivih pijač: Dr. Maks Samec (14. 10. 1844–19. 8. 1889), v: Isis: glasilo Zdravniške zbornice Slovenije 1995, št. 10, str. 74–76
Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli, Celje 1858–1865 (zvezki za posamezna šol. leta)
Domače stvari, Slovenski narod 1873, št. 170, str. 4
Dr. Makso Samec, Slovenski narod 1889, št. 190, str. 3 (na str. 4 sta dve osmrtnici)
Iz Kamnika, Slovenski narod 1880, št. 116, str. 2
Kamnik pred 50 leti in zdaj, Slovenski narod 1933, št. 28, str. 4
Slovenski narod, 1889, št. 190, str. 4
L. Stiasny: Kamnik: zemljepisno-zgodovinski opis, Ljubljana 1894
Ob zlatem jubileju kamniških gasilcev, Tedenske slike (priloga Domovini) 1932, št. 29, str. 3
M. Žontar: Delovanje kulturnih društev v Kamniku od šestdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne, v: Kamnik: 1229-1979: zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta, str. 75–88
Nadškofijski arhiv Maribor, Matične knjige, Krstna knjiga Vojnik 1840–1848, fol. 108


Glej tudi

link   Slovenska biografija
link   Kamniško-komendski biografski leksikon
link   Wikipedija
link   Grob Maksa Samca st. (portal Slovenski grobovi)


Prispeval/-a: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
Zadnja sprememba: 12.8.2019, Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci primorci pomurci gorenjci združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5